Poučevanje samozavedanja in odgovornosti otrok
Če vprašate mladega otroka, potem ko se je angažiral v neprimernem ali negativnem vedenju, "zakaj ste to storili?", Boste verjetno dobili odgovor "Ne vem" nazaj. Resnica je, da mnogi otroci morda ne vedo, zakaj so naredili nekaj, zato so resnično otroci precej pošteni. Odrasli otroci privabijo otroka, da poda razlog, zakaj so se obnašali na poseben način, ker mislijo: "Oh, če jih samo vzamem, da mi dajo razlog, potem tega ne bodo več ponovili." Večina staršev je ki so večkrat spraševali o tem vprašanju, čeprav bi lahko opazili, da v prihodnosti skoraj ni preprečil ponovitve vedenja.
Vprašajte naše otroke, zakaj ne spreminja vedenja dosledno, temveč kot starši, vseeno nadaljujemo to.
Prehod v odraslo dobo. Ste na sestanku in oseba prihaja pozno in vprašate: "Zakaj zamujate?" Kaj vam pove ta odrasla oseba? On ali ona lahko sestavljajo vse vrste zgodb ali izgovorov o tem, zakaj on ali ona zamuja. V odrasli dobi sprejmemo te izgovore, ki upravičujejo prepozno, in to naredimo v redu, čeprav dolgotrajnost prinaša veliko neprijetnosti.
Na žalost, ko se navadimo, da nenehno sprašujemo, "zakaj" okoli negativnega vedenja , lahko nenamerno vzgajamo svoje otroke, da bi se izognili njihovemu vedenju. Kmalu, običajno v mladosti, lahko otroci prevzamejo; »No, če dam nekaj dobrih razlogov, zakaj sem nekaj naredil, me bodo pustili pri miru.« Problem je, da to ne spremeni vedenja. Kar se otrok nauči je, da lahko storim, kar želim storiti, dokler sem dober zgodbo o tem.
Prav tako mi daje priložnost, da to trdim, da bodo moji starši manj verjetno, da bodo znova znova prinesli.
Michael Manos, dr. je vodja Centra za otroško vedenjsko zdravje pri Klinični otroški bolnišnici Cleveland in ustanovitelj kliničnega in programskega direktorja Centra za ocenjevanje in zdravljenje ADHD na Kliniki Cleveland.
Delal je že več kot 25 let v pediatrični psihologiji, specialnem izobraževanju ter otroški in mladinski psihologiji. Dr. Manos predlaga, da nehamo spraševati svoje otroke, zakaj in začnemo spraševati 4 KAJKA.
Prvi od 4 KAJV je preprosto prosil otroka, da identificira vedenje.
- 1. Kaj ste storili?
Drugi KAJ se ukvarja s posledicami otrokovega obnašanja.
- 2. Kaj se je zgodilo, ko ste to storili?
Ta dva vprašanja določata vedenje in posledico. S tem procesom, pojasnjuje dr. Manos, otroku pomagate, da se sam učijo - spremlja svoje vedenje in vidi, kakšen učinek ima njihovo vedenje na okolje in ljudi okoli njih. To je še posebej pomembno za otroke z ADHD, ki težko povezujejo pike med njihovim vedenjem in posledicami, ki jih povzroča vedenje.
Dr. Manos opisuje nekaj opozoril o izvajanju 4 ŠTA. "Večina otrok vam ne bo povedala, kaj so storili; oni bodo krivili nekoga drugega - drugega otroka ali tebe - če imajo dolgo zgodovino vas vprašate zakaj. Zato na koncu zavračajo odgovornost. «Predlaga, da se začne s prvima dvema ŠTAMPama na začetku. "Celotna točka tukaj je, da učimo otroka, da spremlja in opisuje svoje vedenje, da se spoštuje in opazuje učinek, ki ga imajo njihove dejavnosti na svet okoli njih," pojasnjuje.
Ko otrok začne s tem razumevanjem in zavedanjem svojega vedenja, lahko starši nato dodata naslednja dva WHATSa, ki sta povezana s prihodnjim vedenjem.
- 3. Kaj bi lahko storili namesto tega?
- 4. Kaj bi se zgodilo, če bi to storili?
"Tako bodoče vedenje, bodoče posledice," pojasnjuje dr. Manos. "Štiri KAT je zelo močna strategija, saj mnogi ljudje niso samozavestni, niso samonadzorni in odraščajo, da bi odvrnili krivdo, dajali izgovore in niso bili odgovorni." 4 KAJ to obravnava in pomaga Otrok se uči in izvaja ustrezno ravnanje, da nadomesti neprimerno vedenje.
Kot pri vseh strategijah ravnanja z vedenjem je pomembno, da se ne spomnite, da ne uporabite 4 KAT, ko ste vznemirjeni ali če je vaš otrok moten. Miren in nevtralen pristop, ki ne bo krivec, bo bolj produktiven in bo pripomogel k učenju - izkušnja pa bo veliko bolj zadovoljiva tako za starše kot za otroke.
Vir:
Michael Manos, dr. Telefonski razgovor / poštna korespondenca. 8. decembra 2009 in 18. januarja 2010